Priporočila za ženske

1)      Kdo naj se vključi? Nacionalni, regionalni in lokalni odločevalci.

Kaj je potrebno storiti?

-         zagotoviti, da se vzpostavi izčrpna, na dokazih osnovana politika tobačne kontrole, ki odseva člene FCTC. Ne smemo pa pozabiti, da FCTC zahteva, da ukrepi upoštevajo razlike med spoloma. Takšna politika tobačne kontrole mora biti realizirana skozi koordinirane dejavnosti na narodni, regionalni in lokalni ravni;

-         vključiti analizo spola v načrtovanje tobačne kontrole;

-         zastaviti si cilj sprejeti učinkovito zakonodajo, ki zahteva, da so vsi zaprti delovni prostori in javna mesta popolnoma brez dima;

-         podpirati zakonodajne spremembe s primerno financiranim in strateško načrtovanim za spol občutljivim javnim izobraževanjem in informativnimi programi. Poleg zakonodajnih sprememb pa je treba ciljati tudi na posameznike in skupine za dosego privatnih okolij brez dima, še posebno v domovih in avtomobilih;

-         razmisliti o najbolj učinkovitih načinih za doseganje ključnih ciljnih populacij kot so mladi ljudje, starši (še posebno matere), drugi skrbniki in kadilci z nižjim socialno ekonomskim statusom;

-         zagotoviti, da je zakonodaja podprta s primernimi shemami nadzora, kot so začasen povečan obseg inšpektorjev ter telefonske linije, kamor lahko ljudje prijavijo prekrške nad nekadilskim zakonom;

-         razmislite o zakonodaji, ki bi prepovedovala kajenje v zasebnih avtomobilih;

-         zagotoviti, da obstaja zadostna, ciljno usmerjena podpora kadilcem, še posebno nosečnicam, njihovim staršem in družinam, ki želijo prenehati kaditi;

-         zagotavljati, da obstaja primerno urjenje za tobačno kontrolo in prenehanje kajenja v osnovnih in srednjih šolah ter da se nadaljuje vsaj pri šolanju zdravstvenih delavcev. To izobraževanje mora vsebovati teme kot je naraščajoča nevarnost pasivnega kajenja ter razvijanje sposobnosti dela s kadilci. V izobraževanje je treba vključiti tudi vidike spola pri odvisnosti od kajenja;

-         ustvariti ali prevetriti indikatorje nadzora nad izvajanjem in napredkom politike tobačne kontrole, vključno z učinki, ki so specifični za določen spol.

2)      Kdo? Zdravstveni strokovnjaki.

Katere dejavnosti?

-         priporočajte vsem pacientom/strankam, da naj opustijo kajenje in jim ponudite primerno pomoč. Nasvet o opustitvi kajenja mora biti primeren za posameznika, prilagojen njegovim potrebam in osebnim okoliščinam, vključno s spolom. Podpora mora biti usklajena s trenutnimi na dokazih temelječimi smernicami prakse;

-         obveščati starše, še posebno tiste z otroki, ki trpijo za boleznimi zaradi starševskega kajenja, o škodljivosti pasivnega kajenja. Tistim, ki izrazijo željo po opustitvi kajenja, ponudite pomoč. Svetujte in pomagajte tistim, ki želijo nadaljevati s kajenjem, da bo njihovo domače okolje, vključno z družinskim avtomobilom, brez dima;

3)      Kdo? Nacionalne in lokalne vladne avtoritete; vrtci, šole, ustanove za oskrbo otroka, vsi strokovnjaki, ki so vključeni v skrb za otroke in mlade ljudi ter so zadolženi za njihovo izobraževanje.

Katere dejavnosti?

-         zagotoviti, da so vse ustanove, ki skrbijo za otroke, in izobraževalne ustanove, vključno s šolami, vrtci, zdravstvenimi ustanovami in klinikami, državne skrbniške ustanove popolnoma nekadilske, tako zaprti prostori kot tudi njihova okolica;

-         nuditi pomoč pri odvajanju od kajenja osebju v vrtcih, malih šolah, šolah, mladinskih klubih in drugim, ki nudijo javno oskrbo otrokom in mladim ljudem;

-         razmisliti o državnih štipendijah za projekte otrok in mladih ljudi, ki so dodeljene inštitucijam pod pogojem, da imajo te inštitucije pravilnike o drogah, ki vključujejo tobak;

-         obveščati vse starše o škodljivosti sekundarnega dima, še posebno za otroke, in o načinih, kako se vdihavanju tega lahko izognejo.

4)      Kdo? Nevladne organizacije, vključno z ženskimi skupinami, sindikati in strokovne organizacije.

Katere dejavnosti?

-         podpora vpeljavi in izvajanju izčrpne zakonodaje o javnih mestih in delovnih mestih brez dima;

-         obveščanje članov o nevarnostih sekundarnega dima, še posebno za otroke;

-         zagotavljanje svetovalnih in izkušenjskih programov, kako se pogajati za okolje brez dima tako na javnih mestih kot tudi doma. Biti dojemljivi za možnost, da imajo nekatere ženske majhno pogajalsko moč za okolje brez dima zase in za svoje otroke.

5)      Kdo? Nacionalna raziskovalna in razvojna finančna telesa; tokovi financiranja Evropske unije.

Katere dejavnosti?

-         zagotavljati, da redni raziskovalni instrumenti o rabi in kontroli tobaka upoštevajo spol, starost, socialno ekonomski status in, če je to primerno, etnično pripadnost ter da so podatki razvrščeni, ko se navajajo v publikacijah;

-         zagotavljati, da se zbirajo, analizirajo in objavljajo podatki, ki so občutljivi za spol, o uporabi tobaka, izpostavljenosti sekundarnemu dimu in učinkovitosti ukrepov tobačne kontrole;

-         nadzor nad izpostavljenostjo sekundarnemu dimu, še posebno med otroci, tako na javnih kot zasebnih mestih;

-         financiranje raziskav o diferencialnem vplivu zdravstvenih učinkov izpostavljenosti sekundarnemu dimu glede na spol in starost;

-         razvoj in ocena na spol občutljivih intervencij za povečanje števila domov in avtomobilov brez dima.

VIR: Priporočila Mednarodne zveze ženske in tobak (INWAT) in Evropske zveze za preventivo kajenja (ENSP)