Priporočila ENSP glede pasivnega kajenja

I.    PREDGOVOR

Za prepoved kajenja se zdravstveni strokovnjaki, nevladne organizacije, države članice in Evropska Komisija borijo že leta. Kljub temu v Evropi še vedno kadi ena tretjina ljudi (četudi je smrtnost in obolevanje za različnimi boleznimi, povzročenimi zaradi tobaka velika).Ocenjeno je, da kajenje ubije 650 tisoč Evropejcev letno, kar predstavlja eno sedmino vseh smrti. Polovica kadilcev bo umrla zaradi kajenja; tisti, ki bodo umrli v srednjih letih, bodo v povprečju izgubili 22 let življenja, plus dodatna leta, ki jih bodo zaradi zdravstvenih težav preživeli manj kakovostno, kot bi jih sicer. Čez 13 milijonov ljudi trpi za resnimi kroničnimi boleznimi, ki so posledica kajenja. Dokazano je, da je bilo pasivno kajenje na delavnih mestih vzrok 7000 smrti v letu 2002, izpostavljenost nekadilcev tobačnemu dimu v domačem okolju pa dodatnim 72 tisoč smrtim!

A vendar je imel boj proti tobaku očiten vpliv: skoraj dve desetletji nazaj je kadilo 50% moških, zdaj se je število znižalo za 15-20%. Rešeno je bilo torej tisoče življenj in to ima pomembno sporočilnost: tobačna kontrola ima močan vpliv.

Za zdaj tobak ostaja največji vzrok smrti v Evropi, ki se mu je možno izogniti. V nekaterih državah članicah število kadilk še narašča. V nekaterih državah mladi v povprečju začnejo kaditi že pri enajstih letih!

To poročilo je rezultat delavnic v ENSP sestanka Sofiji (november 2006) ter nadaljnje analize avtorja. V Sofiji sta sodelovali tudi 2 predstavnici Slovenske zveze za tobačno kontrolo: Mojca Bizjak in Mihaela Lovše.

II.    UVOD

Zakon o prepovedi kajenja je nujni del tobačne kontrole. Okolje brez tobačnega dima ni dobro zgolj za kadilce, temveč za celo skupnost. S prenehanjem kajenja na javnih in delovnih mestih se družbena sprejemljivost kajenja zmanjša ali izgine, manj ljudi začne kaditi in več ljudi neha. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pravi, da je prepoved kajenja po učinkovitosti zmanjšanja smrtnosti in obolelosti zaradi posledic uporabe tobaka na drugem mestu, takoj za zvišanjem davkov.

V zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja so s svobodno odločitvijo nekateri lastniki lokalov dokazovali, da je prepoved kajenja možna in realistična. Vendar je kmalu postalo jasno, da je takšnih posameznikov premalo in da zgolj odločitev teh, da v svojih lokalih prepovejo kajenje, ne bo dovolj. Kot primer vzemimo Veliko Britanijo, kjer je bilo takšnih lokalov manj kot 1%.

Do danes je nekaj držav v Evropi in po svetu že uspešno in brez večjih problemov sprejelo nekadilski zakon. Te države zdaj predstavljajo primere uspešne prakse. Aprila 2007 je WHO zastavila visoke standarde za nekadilske zakone (Framework Convention on Tobacco Control – FCTC), katere imajo države članice zdaj namen doseči.

To poročilo predstavlja različne vplive pasivnega kajenja, prednosti nekadilskega zakona in definira elemente, ki tvorijo bazo za učinkovito nekadilsko zakonodajo. Prav tako podaja predloge ENSP (GA, 2005) in povzema nekaj člankov in raziskav, ki so bile v zadnjem času objavljene na to temo.

III.    TOBAČNI DIM V OKOLICI

Tobačni dim v okolici (Environmental Tobacco Smoke – ETS) sestavlja stranski tok tobačnega dima (dim, ki izhaja iz tlečega konca cigarete in predstavlja 80-90% vsega dima) ter glavni tok (dim, ki ga kadilec izdihne; predstavlja 10-20% vsega dima). ETS vsebuje več kot 4000 strupenih snovi, vključno z vsaj 50 kancerogenimi snovmi in veliko visoko toksičnimi substancami, kot so reaktivni kisih, dušikove spojine, nitrozamini, policiklični aromatični hidrokarbonati, formaldehid, akrolein in težke kovine, na primer radioaktivni polonij 210.

Večina karcinogenih snovi ETS je z majhnimi delci vnesena globoko v pljuča pasivnega kadilca. Ko so te snovi enkrat odložene na stenah, pohištvu, oblekah, zavesah in preprogah, predstavljajo rezervoar toksičnih snovi in se v okolje (in zrak, ki ga vdihamo) oddajajo dneve, tedne ali celo mesece.

IV.    IZPOSTAVLJENOST TOBAČNEMU DIMU

V poročilu CAREX (glej Literaturo) je zapisano, da ETS predstavlja drugo najpogostejšo obliko izpostavljenosti kancerogenim snovem (takoj za sončno radiacijo). Okoli 7,5 milijonov delavcev v Evropi je bilo v letih 1990-93 tobačnemu dimu izpostavljeno v 75% njihovega delovnega časa.

Tudi kajenje v domačem okolju je v Evropi pogost pojav. Več kot 40% Grkov in Špancev je poročalo, da v njihovih gospodinjstvih nimajo dogovora za kajenje. V Nemčiji je situacija nekoliko boljša – tobačnemu dimu je v domačem okolju izpostavljeno le 12-14% 18-58-letnikov.

Podatki iz leta 2006 kažejo, da je tobačnemu dimu v Evropi na delovnih mestih izpostavljeno 30% delavcev, od tega jih je 11% EVS izpostavljeno vsaj 5 ur dnevno.

V časovni izpostavljenosti EVS na delavnih mestih v državah članicah obstajajo velike razlike: od 4% na Irskem do 85% v Grčiji. Več kot 5 ur dnevno je v Grčiji na delavnem mestu izpostavljeno 0% delavcev, v Grčiji pa 34%. Največja izpostavljenost tobačnemu dimu je bila zabeležena v restavracijah, klubih in barih. V slednjih je do 5 ur dnevno velikim količinam EVS izpostavljena ena petina vseh delavcev.

Stalna lokacija večkratnih meritev delcev, ki sestavljajo EVS nudi možnost, da ocenimo, kako EVS vpliva na onesnaževanje zraka notranjih prostorov ter primerjave kakovosti zraka pred in po uveljavitvi nekadilskega zakona. Trenutno sta uporabljeni dve glavni metodi za ocene ETS v notranjih prostorih: vsebnost nikotina in vsebnost majhnih delcev.

1. Nikotin je specifični indikator ETS, ker ga v dovolj visokih koncentracijah najdemo le v tobaku. Nikotin lahko iz zraka izločimo s posebnimi filtri in ga potem analiziramo s plinsko kromatografijo, kar je relativno enostaven in poceni postopek. V notranjih prostorih (privatnih stanovanjih, delovnih mestih, transportnih sredstvih) je te meritve možno narediti zelo preprosto: na steno za 4-24 ur postavimo filter.
   
   Meritve vsebnosti nikotina so pokazale dobro korelacijo z meritvami drugih snovi, ki jih najdemo v tobaku (merjenje majhnih delcev v dimu, količina kotinina v slini in urinu…). Količina nikotina v z ETS onesnaženem zraku je variirala od 0,3 do 30μg/m3, v najbolj onesnaženih sobah pa je dosegla 500μg/m3.
   
   Merjenje vsebnosti nikotina v laseh predstavlja zanimiv način, kako ugotoviti izpostavljenost tobačnemu dimu v zadnjih nekaj mesecih – vsak centimeter las predstavlja približno en mesec.
   
   
2. Majhni delci (trdni in/ali tekoči delci, veliki do 100μm v premeru, ki sestavljajo aerosole v zraku; particulate matter – PM) nastanejo v procesu gorenja in v zraku obstojijo nekaj časa – odvisno od njihove oblike, velikosti, specifične teže in turbulence zraka. Fini delci (v premeru manjši od 2,5μm) se z mesta nastanka lahko z vetrom in kroženjem zraka lahko prenesejo zelo daleč. PM predstavljajo dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih in respiratornih bolezni: povečanje zunanjega onesnaženja za 10μm PM/m3 je dokazano povezano z 0,6% večjo smrtnostjo v času enega dneva.

Četudi PM ni specifični marker ETS, je zelo dober pokazatelj onesnaženja zraka s tobačnim dimom: ETS k onesnaženju zaprtih prostorov prispeva največ in predstavlja največji izvir respiratornih delcev PM. Tudi izmerjene PM koncentracije so variirale od 5 do 500μg/m³, v najbolj onesnaženih sobah pa so izmerili do 2000μg/m³.

Meritve PM so lahko gravimetrične ali optične (merjenje mase ali števila delcev), lahko so uporabljene fluorescenčne metode ali ultravijolična absorpcija.

Meritve so v zraku zaprtih prostorov v povprečju pokazale 10-20 krat večjo vsebnost PM, kot je maksimalna omejitev onesnaženja zunanjega zraka.

S preprostimi aparati je vsebnost PM možno kjerkoli poceni in večkrat izmeriti v 1-5 minutah. Rezultat je viden takoj in to nazorno pokaže stopnjo onesnaženja s tobačnim dimom ljudem v okolici (posebej zaposlenim v gostinstvu). Še posebej učinkovita je takojšnja primerjava vsebnosti delcev PM znotraj in zunaj lokala, saj ima onesnaženje večina ljudi za problem zunanjega/atmosferskega zraka. Tako se ob teh meritvah od prisotnih marsikdo zelo zamisli.
Narejene so bile tudi primerjave vsebnosti PM pred in po uveljavitvi zakona o prepovedi kajenja na javnih oziroma delovnih mestih in jasno dokazale pozitiven vpliv (veliko zmanjšanje) delcev PM po uveljavitvi zakona.

V.    UČINKI ETS

1. ZDRAVSTVENI UČINKI
   Precej raziskav, objavljenih v zadnjih letih, je potrdilo, da pasivno kajenje predstavlja resna tveganja za razvoj bolezni in smrti. Pasivno kajenje povzroča iste bolezni kot aktivno kajenje, četudi se pojavljajo malo redkeje in v manj hudih oblikah. Najbolj resna posledica dolgotrajni izpostavljenosti ETS sta pljučni rak in smrtne srčne okvare. Nekadilci, ki živijo s kadilcem imajo 20-30% večjo možnost za razvoj pljučnega raka in 25-30% večje tveganje za pojav koronarne srčne bolezni. Pasivno kajenje je povezano tudi z respiratornimi boleznimi in je največji dejavnik pri razvoju astme, alergij in kronične obstruktivne pljučne bolezni.
   
   Dojenčki in mladi otroci so posebej občutljivi na tobačni dim. Izpostavljenost slednjem vodi v nenadno smrt ploda, pnevmonijo, bronhitis, astmo, respiratorne simptome in vnetje srednjega ušesa. Pasivno kajenje v nosečnosti dokazano vodi v znižano težo novorojenčka, smrt ploda in prezgoden porod.
   
   Zelo pomembno je tudi poudariti, kako pasivno kajenje zniža kvaliteto življenja, saj draži oči, povzroča kihanje, srbenje, vlažen ali poln nos, vneto grlo, kašelj, piskanje (med dihanjem) in hripavost. Prav tako ima precej pasivnih kadilcev težave z razdraženim želodcem, omotico in do 24 ur dolgimi glavoboli.
   
   ETS je veliko organizacij (med drugim tudi WHO) opredelilo kot karcinogen in strupen onesnaževalec zraka. To pomeni, da kot kancerogena snov povzroči nepovratno spremembo na dednem materialu celic, kar lahko vodi v nastanek raka.
   
   Pasivno kajenje je v domačem okolju in na delavnih mestih v EU v letu 2002 ubilo 2,8 do 16,6 tisoč ljudi. Zaradi pasivnega kajenja vsake 3-4 dni umre en zaposleni v gostinstvu (predvsem zaradi srčnih bolezni, kapi, pljučnega raka in nekaterih respiratornih bolezni). Dodatne žrtve pa trpijo za drugimi akutnimi ali kroničnimi boleznimi ter znižano kvaliteto življenja.
   
   
2. EKONOMSKI VPLIVI
   Ekonomska izguba primarno izvira iz višjih stroškov zdravljenja bolezni, povzročenih zaradi izpostavljenosti ETS ter manjšo produktivnostjo prizadetih. Konkretne ocene teh izgub so bile narejene v ZDA (10-156 bilijonov ameriških dolarjev letno), v Evropi pa ocene še niso naredili.
   
   Ekonomske izgube zaradi aktivnih kadilcev so nedvomno večje od izgube zaradi pasivnih. Še posebej so tu na izgubi delodajalci: zmanjšana produktivnost, več odmorov za kajenje, več dni bolniške, tveganje požarov, dodatni stroški čiščenja in redekoracije prostorov.

VI.    UČINKI UVELJAVITVE ZAKONA O OMEJEVANJU KAJENJA

Zakon o prepovedi kajenja na javnih in delavnih mestih zmanjša čas izpostavljenosti posameznika tobačnemu dimu, izboljša njegovo zdravje (če je bil pred tem tobačnemu dimu izpostavljen) ter ima pozitivne ekonomske učinke.
Študije, ki so primerjale vsebnosti različnih snovi ETS v restavracijah, barih, na različnih delovnih mestih, pred in po uveljavitvi zakona v več državah EU ter ZDA, so pokazale izrazito zmanjšanje vsebnosti nikotina v zraku ter 80-90% zmanjšanje vsebnosti PM delcev (vsebnost PM delcev je bila po uveljavitvi zakona v notranjih prostorih podobna vsebnosti PM v atmosferskem zraku). Vzporedno s količino PM, so koncentracije kotinina (stranski produkt nikotina) v urinu nekadilcev, zaposlenih v lokalih, po uveljavitvi zakona padle do 80% (Irska). Prav tako se je vsebnost CO (ogljikov monoksid) v izdihanem zraku natakarjev zmanjšala za 45%.

Po uveljavitvi zakona v Kaliforniji, na Irskem in Škotskem, so zaposleni v gostinstvu poročali o očitnem zmanjšanju težav z dihanjem, v bolnicah pa je bil zabeležen manjši obisk bolnikov z akutnim miokardnim infarktom.

Zakon deluje tudi v dobro kadilcem – lažje se odločijo za prenehanje kajenja in manj jih na novo začne kaditi. Po uveljavitvi zakona se je povečalo število klicev na telefonske linije, ki nudijo pomoč pri odvajanju od kajenja.

Zakon zmanjša celokupno porabo tobačnih izdelkov. Svetovna banka je ocenila, da uveljavitev zakona porabo tobačnih izdelkov zmanjša za 4-10%. Novejši dokazi iz Avstralije, Kanade, Nemčije in ZDA so pokazale, da se zaradi zakona poraba tobaka zmanjša za 29%, kajenja pa je manj za 3,8%.

Nekatere je pred uveljavitvijo zakona skrbelo, da bodo s prepovedjo kajenja na delovnih mestih tobačnemu dimu bolj izpostavljeni otroci kadilcev doma, vendar je bila ta domneva nepotrjena. Celo pokazalo se je, da zakon zniža čas izpostavljenosti otrok ETS dimu.

VPLIVI NA GOSPODARSTVO: ocenili so, da uveljavitev zakona poviša produktivnost delavcev za 3%. Vlada Velike Britanije je ocenila, da dolgoročno zaradi zakona letno dobijo 2000 bilijonov GBP več, kot bi jih, če bi bilo kajenje na javnih in delovnih mestih dovoljeno. Na Škotskem so ocene še višje (4000 bilijonov GBP).

Zelo veliko študij po svetu je pokazalo, da zakon nima negativnih vplivov na gostinsko industrijo in turizem – v nekaj primerih ima očiten pozitiven efekt.
Priporočila držav, v katerih je bil zakon že uveden in iztočnice FCTC dokumenta so:

• pasivno kajenje je smrtno
• zdrave meje izpostavljenosti ETS ni
• javna in delovna mesta morajo biti 100% brez tobačnega dima
• vsi, vključno z zaposlenimi, morajo biti obvarovani pred izpostavitvijo ETS
• vsi javni in delovni prostori morajo biti čisti od tobačnega dima
• zakon mora biti jasen in celovit
• izvajanje zakona mora biti učinkovito nadzorovano

a) PASIVNO KAJENJE JE SMRTNO

Dejstvo, da pasivno kajenje ubija, je najmočnejši in najbolj prepričljiv argument za popolno eliminacijo tobačnega dima in javnih in delovnih mest. Ljudje, ki se zavedajo, da je pasivno kajenje smrtno, so največji zagovorniki zakona.

Četudi je znanost nedvomno dokazala, da pasivno kajenje vodi v smrt, je še vedno zaželeno, da to potrdi vsaka nacionalna avtoriteta zase: v promociji zakona je bilo na Irskem, Finskem, v Franciji in Nemčiji ključnega pomena, da so ETS javno spoznali za strupeno in rakotvorno snov.

S potrditvijo FCTC so se skoraj vse države članice EU zaobljubile, da priznajo tobačni dim kot nekaj, kar povzroča smrt in bolezni. Vendar je kljub temu priporočeno, da neodvisno nacionalno telo dodatno potrdi, da pasivno kajenje ubija, saj je to v javnosti bolj priznano in ima večjo kredibilnost, kot informacije, ki jih potrdijo na mednarodni ravni. To je še posebej pomembno, ker se tobačna industrija neprestano trudi, da bi zdravstvene posledice pasivnega kajenja na človeško življenje čim bolj zakrila oziroma zanikala.

Podobno velja za število smrti, povzročenih zaradi pasivnega kajenja – takšni podatki naredijo dejstvo, da je pasivno kajenje smrtno, še bolj resnično in osebno, želja po zaščiti lastnega zdravja pa je tako večja. V Nemčiji je v javnosti največjo pozornost vzbudila objava Nemškega onkološkega raziskovalnega centra (German Cancer Research Centre), kjer je pisalo, da pasivno kajenje letno povzroči skoraj 3300 smrti v Nemčiji. Ta podatek je zdaj citiran na vseh predlogih nekadilskega zakona v Nemčiji.


Priporočili:

• ETS naj bo nacionalno priznan za zelo strupen in rakotvoren onesnaževalec javnih in delovnih mest
• ocenjeno naj bo število smrti, povzročenih zaradi pasivnega kajenja, znotraj meja države.

b) ZDRAVE MEJE IZPOSTAVLJENOSTI ETS NI

Tobačni dim vsebuje več deset rakotvornih snovi in škodi vsakršna izpostavljenost slednjim. Torej je edina znanstveno potrjena metoda za zaščito prebivalstva pred nevarnimi učinki pasivnega kajenja popolna odstranitev tobačnega dima, se pravi implementacija zakona, ki 100% prepoveduje kajenje na javnih in delovnih mestih.
Priporočilo: javnost in sprejemniki zakona naj se zavejo, da ETS vsebuje veliko rakotvornih snovi in da meja za zdravo izpostavljenost njim ne obstaja.

c) JAVNA IN DELOVNA MESTA MORAJO BITI 100% BREZ TOBAČNEGA DIMA

100% brez tobačnega dima pomeni zrak, v katerem tobačni dim ni viden, občuten, ga ne moremo zavohati niti izmeriti. Praktično povedano, to so prostori, v katerih se ne sme kaditi (vendar to ni primerna definicija, saj lahko v tem primeru tobačni dim skozi vrata, okna ali neprimerne ventilatorske naprave pride iz sosednjih prostorov). Prav tako delci tobačnega dima v prostor pridejo iz oblek, las in kože tistim, ki so tobačnemu dimu izpostavljeni preden pridejo v nek prostor, saj obleke, lasje in koža predstavljajo rezervoar za te delce.

Tobačna industrija in njeni podporniki vztrajno predlagajo neučinkovite alternative, kot so: ločene sobe za kadilce in nekadilce znotraj istega prostora, uvedba učinkovitejše ventilacije prostorov s posebnimi filtri ter uvedbo kadilnic.

d) KADILSKA OBMOČJA/CONE

Uvedba kadilskih in nekadilskih con je bila večkrat potrjena za neučinkovito pri zaščiti nekadilca pred izpostavljenostjo ETS. Če so na primer ločene z drsnimi vrati, je vsebnost ETS na obeh straneh vrat skoraj enaka. Več raziskav (Italija, Avstrija) je potrdilo veliko količino ETS oziroma nikotina v zraku prostora za nekadilce. V glavnem, izpostavljenost delavcev tobačnemu dimu je v takšnih nekadilskih prostorih lahko tudi enako velika kot v prostorih, kjer je kajenje dovoljeno (na primer na drugi strani drsnih vrat, na drugi strani sobe oziroma podobno).

e) VENTILACIJA

Niti ventilacija niti filtracija (vsaka posebej ali skupaj) ne morejo zraka od tobačnega dima očistiti tako, da bi ga lahko imeli za zdravju neškodljivega. Hitrost močnega vetra bi bila potrebna, da se zrak zadovoljivo očisti strupenih snovi ETS, vendar bi bila takšna ventilacijska naprava nepraktična, neprijetna in ekonomsko nedosegljiva. Podobno so neučinkovite čistilne naprave, saj niso zmožne zraka dovolj očistiti od strupenih in rakotvornih snovi. Različni raziskovalni centri (American Society of Heating, Refrigerating and Air-Conditioning Engineers, Technical Commitee ISO/TC 205) poročajo, da realno ne more biti narejena nobena dovolj učinkovita naprava, ki bi z ventiliranjem in filtriranjem zraka prostor očistila do relativno varne in zdrave vsebnosti tobačnega dima.

Da povzamem, neučinkovitost, visoki stroški odkrivanja in delovanja ventilacijskih in filtrirnih naprav so razlogi, da slednjih ne moremo vključiti kot alternative k nekadilskemu zakonu.

f) KADILNICE

V večini evropskih držav imajo ljudje pravico do kajenja, v primeru, da s tem ne škodujejo ostalim v okolici. Zaradi tega je v večini držav, kjer so nekadilski zakon že uvedli (Belgija, Francija, Nemčija, Italija Švedska) uporaba kadilnic oziroma ločenih prostorov za kadilce, dovoljena.

Zgolj fizična ločitev prostora, kjer je kaditi dovoljeno, v sosednjem prostoru, kjer se kaditi ne sme, ne zagotovi, da ta sosednji prostor ne vsebuje škodljivega tobačnega dima. Takšne sobe potrebujejo posebno zaščite pred uhajanjem dima iz sosednjih prostorov: ločene ventilacije prostorov, odprtost zračnikov v zunanji prostor, negativni tlak in vrata, ki se samodejno zapirajo.

Čeprav lahko kadilske sobe v principu ljudi v sosednjih prostorih zaščitijo pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu, obstajajo določeni pomisleki pri instalaciji takšnih prostorov:

1. Instalacija in vzdrževanje kadilnic predstavlja velik strošek. Na prvi pogled se to sliši dobro, saj se za uvedbo kadilnic tako odloči malo lokalov. Kot primer: v Italiji, kjer so uvedli stroge pogoje za instalacijo kadilnic, se je za uvedbo slednjih odločilo manj kot 1% lastnikov barov in restavracij. Ko se bo država odločila za 100% eliminacijo tobačnega dima na delovnih in javnih mestih, bo kadilnice zaradi velikega stroška namestitve in vzdrževanja, težko eliminirati.
2. Nadzor nad primerno instalacijo in vzdrževanjem kadilnic je težko primerno izvajati: učinkovitost ventilacijskih in čistilnih naprav zraka s časom upade in to bi zahtevalo drage preglede učinkovitosti kadilnic.
3. Razen v primeru, ko v kadilnicah ni dovoljeno streči, predstavljajo zdravstveno tveganje za delavca, ki stopi v njih – največkrat natakar. V vsakem primeru mora v njem delati čistilka ali čistilec; kakšna ura mora miniti pred zadnjo prižgano cigareto in začetkom čiščenja, da se zagotovi dovolj majhno tveganje izpostavljenosti delavca tobačnemu dimu znotraj kadilnice.
4. Namestitev kadilnic ne bi smela biti spodbujena, saj kadilca hitreje napelje do ponovnega prižiga cigarete, prav tako hitreje zavede tistega, ki je kaditi prenehal ali se od kajenja odvaja. Dodatno, kadilci si v primeru dostopnosti do kadilnice vzamejo več odmorov za cigareto, kot če bi za prižig morali zapustiti stavbo (če bi lahko kadili le zunaj, izven delovnih prostorov).

Priporočila:

• Javna in delovna mesta bi morala biti 100% čista od tobačnega dima.
• Niti kadilske cone niti ventilacija ne bi smele biti sprejete kot alternativne rešitve učinkovitemu nekadilskemu zakonu.
• Spodbujanje uvedbe kadilnic bi moralo biti zavrto.
• V primeru dovoljenih kadilnic, bi morale biti slednje takšne, da tobačni dim iz njih ne bi uhajal v sosednje prostore.
• V kadilnicah naj se ne bi streglo.

VII. VSI, TUDI DELAVCI, BI MORALI BITI ZAŠČITENI PRED ETS

Trditev, da bi se moralo pred zdravstvenimi nevarnostmi izpostavljenosti tobačnemu dimu obvarovati vse ljudi, je očitna. A vseeno se v resničnem svetu zdi, da je to obvarovanje namenjeno le nekadilcem. Kot nekadilce imamo v mislih ljudi, ki ali nikoli niso kadili ali pa so bivši kadilci. Vendar bi morali občasne kadilce, ki ob določenem času na določenem mestu ne želijo biti izpostavljeni tobačnemu dimu, tudi smatrati za nekadilce. Še posebej bi se moglo pred tobačnim dimom zaščititi otroke, nosečnice in bolnike z astmo ter srčnimi boleznimi, vendar ne smemo pozabiti, da moramo zaščiti vse!

Priporočilo: Nekadilski zakon bi moral biti oblikovan za splošno populacijo, brez posebnega poudarka na specifičnih skupinah, saj smo na udaru prav vsi ljudje.

VIII. BREZ TOBAČNEGA DIMA NA VSEH JAVNIH IN DELOVNIH MESTIH

Nekadilski zakon bi moral biti zastavljen za prav vsak javni in delovni prostor, kjer se ljudje srečujejo in delajo; razen za privatne domove in skupna bivališča. Zaščita pred pasivnim kajenjem bi morala biti ne samo v zaprtih prostorih, ampak tudi na deloma odprtih in odprtih prostorih.

JAVNI PROSTORI
Točna definicija javnega prostora se od države do države razlikuje, zato je pomembno, da nekadilski zakon ta pojem definira čim bolj široko: vsi prostori, ki so dostopni javnosti in prostori, namenjeni skupni uporabi, ne glede na lastnika ali pravico dostopa. Primeri: vladni prostori na nacionalni in lokalni ravni, izobraževalne ustanove (šole, univerze), zdravstvene ustanove, kulturna središča (gledališča, kinoteke, muzeji, koncertne dvorane, zabaviščni parki, igralnice), športni objekti, gostinski prostori, banke, pošte, trgovine, agencije, klubi in podobno. V širšem smislu bi morali k javnim prostorom šteti tudi javna prevozna sredstva, pa tudi letališča, avtobusne in železniške postaje.

DELOVNA MESTA
Skoraj vsa javna mesta so delovna mesta. Delovno mesto naj bi bilo definirano kot kateri koli prostor, ki ga v delovnem času obišče delavec. To vključuje hodnike, dvigala, stopnišča, avle, skupne prostore, kavarne, stranišča, jedilnice, kot tudi prevozna sredstva, ki jih v delovnem času uporablja delavec.  V nasprotju s prepovedjo kajenja na javnih mestih, ki se na nacionalni ravni uvaja za zaščito zdravja javnosti, je prepoved kajenja na delovnih mestih v skladu z regulacijo EU, da mora delodajalec delojemalca na delovnem mestu zaščititi pred izpostavljenostjo strupenim in zdravju škodljivim snovem. Vendar evropske direktive iz osemdesetih let prejšnjega stoletja tobačni dim ne navajajo kot škodljivo substanco, vendar le kot neprijetno snov. Zato je zaščita delojemalcev na delovnih mestih s strani Evropske Unije še vedno nerazrešena. To je v obravnavo pred kratkim vzela Evropska Komisija, ki bo zdaj veljavne direktive ovrgla ali pa bo sprejela ločeno direktivo o uvedbi prepovedi kajenja na delovnih mestih.

V prehodnem času vse države članice, razen Danske, sprejemajo preventivne ukrepe pri zaščiti delojemalcev pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu.

Konflikt interesov nastopi v primeru delovnih mest, ki so odprti javnosti (na primer v restavracijah) in v prostorih, ki so hkrati bivališča.

Nekatera delovna mesta so vsaj za kratek časa odprta javnosti (trgovine, javne zgradbe, pisarne), v drugih se javnost zadržuje več ur (letališča). Ker so ta mesta hkrati javna in delovna mesta, prevladujejo nasprotna mnenja, kako naj se zakon o omejevanju kajenja izvaja v teh primerih.

Situacija je prav tako drugačna na mestih, ki jih ljudje obiščemo prostovoljno (gostinski lokali) – tu je pogosto rečeno, da je kajenje del gostinstva in ga utemeljujejo kot ustavna pravica posameznika. Vendar je v Evropi zdravstvena zaščita zavzema mesto pred ekonomskimi interesi. V Italiji, Franciji, Švedski in Sloveniji, zaposlenim v kadilnice ali kadilske sobe restavracij, lokalov in barov, ni potrebno vstopiti.
Končno, veliko delovnih prostorov je hkrati zasebnih domov in prebivališč: hoteli, zapori, inštitucije za zdravljenje psihičnih bolnikov, bolnišnice… Če je izpostavljenost ETS v teh stavbah in prostorih neizogibno, naj bo vsaj zelo omejeno.

ZUNANJI PROSTORI
Uvedba učinkovitega zakona o omejeni izpostavljenosti ETS se srečuje z dodatnim problemom, ko se kadilci in nekadilci srečujejo zunaj – ne le, ko gredo eden mimo drugega, vendar predvsem, ko so skupaj v bližini dlje časa. Kot primer vzemimo avtobusne postaje, zunanje gostinske prostore, športne objekte, koncerte na odprtih prostorih, plaže in parke.

Izpostavljenost EVS v zunanjih/odprtih prostorih ni zanemarljiva. Čeprav je vsebnost tobačnega dima v zunanjih prostorih v povprečju precej manjša kot v notranjih, lahko včasih doseže nivo vsebnosti notranjih prostorov. Delavci, ki se dalj časa zadržujejo v zakajenih delno odprtih ali odprtih prostorih (predvsem natakarji in varnostniki), so lahko izpostavljeni škodljivim koncentracijam ETS.

V nekaterih državah (ZDA, Kanadi, Novi Zelandiji), v katerih so že uvedli učinkovito zakonodajo o omejeni uporabi tobačnih izdelkih, zdaj zakonodajo razširjajo na zunanje prostore, kot so plaže, zunanje (odprte) dele restavracij in jedilnic. V Evropi počasi že sledimo tem vzorom –v španskem mestu L'Escala na Costa Bravi je na plaži prepovedano kajenje, nekaj takšnih plaž je tudi v Nemčiji; v Angliji velja prepoved kajenja na odprtih nogometnih stadionih, v številnih evropskih državah (Estonija, Češka, Islandija, Latvija, Litva, Slovaška, Velika Britanija) je kajenje prepovedano na avtobusnih postajah.

Dodatni problem izpostavljenosti ETS predstavlja zrak, ki skozi odprta vrata ali okna iz zunanjih prostorov uhaja v notranje zaprte prostore. Raziskave so pokazale, da so znotraj lokalov, kjer se zunaj pred vhodom kadi, koncentracije nikotina v zraku signifikantno večje od koncentracij v zraku tistih lokalov, pred katerimi se ne kadi. Zaradi tega so na območju vhoda v zdravstvene in izobraževalne ustanove, pa tudi v restavracije in bare, že uvedli nekadilske cone.

Priporočila:

• Nekadilski zakon bi moral veljati za vsa javna in delovna mesta.
• Prepoved kajenja bi morala veljati tudi na deloma odprtih območjih in zunanjih prostorih, kjer se ljudje zadržujejo v bližini dlje časa.
• Izjeme naj bodo kar se da redke in natančno določene.
• Izjeme naj bodo omejene na privatne sobe, v katerih živi le ena oseba.
• V primerih izjem, naj se v prisotnosti zaposlenih (na primer čistilke) ne kadi.
• Če je izpostavljenost zaposlenih ETS neizogibna, naj bo čim manjša in čim krajša.

IX. ZAKONODAJA O PREPOVEDI KAJENJA NAJ BO JASNA IN CELOVITA
 
Besedilo zakona naj ne bo dvoumno. Nekadilski zakon mora biti jasen; predvsem morajo biti razčiščeni osnovni pojmi, kot so kajenje, odsotnost tobačnega dima, javni prostori, delovni prostori, javni prevoz. Zakon mora specificirati tudi:

• Notranji in zaprti prostori: Kateri koli prostor, ki je pokrit s streho ali obdan z eno ali več stenami, ne glede na material, iz katerega je stena ali streha in ne glede na to ali je struktura prostora stalna ali začasna (koncertni šotori).
• Izjeme: V idealnih primerih naj bi zakon veljal za vse prostore, razen če so specifično izločeni iz zakona; zelo jasno mora biti napisano, kje je meja med javnimi in privatnimi prostori.
• Odgovornost v primeru kršenja zakona: Tako kadilec kot lastnik prostora oziroma odgovorni, sta v primeru kršenja kriva.
• Zahteva po znakih za prepoved oziroma dovoljenje kajenja: znaki/označbe morajo biti na vidnih mestih. Priporočljivo je, da je zraven tudi kontakt, kamor se lahko obrnejo v primeru kršenja zakona ter kazni za kršitelje.
• Kazni za kršenje zakona: Kazni naj bodo dovolj visoke, da bodo ljudi odvračale od kršenja zakona. V veliko državah članicah so kazni za prvo kršitev za kadilca od 50 do 200 evrov, za lastnike ali menedžerje lokalov, ki nezadovoljivo izvajajo svojo dolžnost o preprečevanju kršitev zakona na njihovih prostorih, pa so kazni od 500 do 5000 evrov. Ponavljajoče kršitve se lahko kaznujejo z zaprtjem lokala ali izgubo pravice do prodaje v lokalu.
• Plačilo kršitev: Zakon naj bi podal jasen in preprost sistem plačila kršitev. Priporočljivo je, da se kršiteljem zaračuna na mestu kršitve, podobno kot pri kršitvah napačnega parkiranja, ne pa da se ob prvi kršitvi le opozori.
• Na splošno je zakone, ki dovoljujejo izjeme in ne prepovedujejo kajenja na vseh javnih in delovnih mestih, težko nadzorovati. Prav tako so takšni zakoni manj učinkoviti in v manjši meri zmanjšajo izpostavljenost tobačnemu dimu.

X. ZAKONODAJA MORA BITI UČINKOVITO NADZOROVANA

Zakonodaja je učinkovita le, če je primerno izvajana. To je posebno resnično za zakone, ki zadevajo odvisnosti in življenjsko navado ljudi, kot je kajenje, saj je slednje za večino kadilcev pravica uporabnika.

V pripravi pri implementaciji zakona je pomembno izvesti kampanje, ki splošno javnost osveščajo o prihajajočem zakonu. Prav tako je javnosti potrebno povedati, kdaj bo ta zakon predvidoma prišel v veljavo. Del teh kampanj mora biti informiranje lastnikov lokalov o njihovi odgovornosti pri izvajanju zakona.

Ko je nekadilski zakon enkrat v veljavi, se mora nadzorovanje izvajanja zakona takoj začeti izvajati, sicer bo javnost dobila občutek, da se zakon lahko vsaj občasno krši, to pa bo kadilce spodbudilo, da zakona ne bodo upoštevali. Prav tako je pomembno, da se zakon začne izvajati čim prej, saj bo sicer tobačna industrija lahko zakon prikazala kot družbeno nesprejemljivega in v javnosti nepodprtega. Strog nadzor nad izvajanjem zakona naj potega vsaj prvih nekaj tednov oziroma mesecev od začetka veljave zakona.

V državah, kot je Irska, kjer je bil nadzor nad izvajanjem zakona strog od vsega začetka, je sprejetost zakona v javnosti dosegla visok procent že po zelo kratkem času, kasneje pa je še porasla nad 90%.

Za olajšan sprejem nekadilskega zakona se lahko uvede prehodno obdobje, v katerem so kršitelji le opozorjeni na kršitev, a se jim ne zaračuna. To obdobje naj ne presega šestih mesecev.

Če zakon dovoljuje uvedbo kadilnic, se prav tako lahko uvede prehodno obdobje. Kot primer navedimo Francijo, kje je prepoved kajenja v restavracijah, klubih in barih prišla v veljavo šest mesecev po uvedbi prepovedi kajenja na drugih javnih in delovnih mestih, da se je lastnikom omogočila instalacija kadilnic.

Izkušnje so pokazale, da je izvajanje zakona samo-regulatorno. Če temu ni tako, naj se uvede brezplačna telefonska številka, na katero lahko vsak prijavi kršitev. Ta telefonska številka naj bo na vidnih mestih v vseh prostorih, kjer kajenje ni dovoljeno.

XI. SPREMLJANJE IMPLEMENTACIJE IN UČINKOVITOSTI

Spremljanje implementacije in učinkovitosti nekadilskega zakona je pomembno, saj podaja informacijo o uspešnosti zakona. Prav tako so primerjave situacije pred in po uvedbi zakona uporabne za države, kjer podoben zakon še ni v veljavi. Uspešno napisan zakon, sprejet na Irskem, je bil napisan na podlagi dobro dokumentiranih izkušenj v Kaliforniji in New Yorku; nedavni napredek v zakonih o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov v Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji v veliki meri sloni na podatkih o uspešni implementaciji nekadilskih zakonov Irske in Italije.

Za spremljanje učinkov nekadilskega zakona se lahko uporabijo naslednji indikatorji:

• Vsebnost nikotina in majhnih (PM) delcev v zraku
• Koncentracija delcev tobačnega dima v krvi zaposlenih, ki aktivno ne kadijo (lahko se meri koncentracija kotinina, ogljikovega monoksida, za tobak specifičnih nitrozaminov ali drugih substanc)
• Respiratorne bolezni zaposlenih
• Pogostost srčnih napadov
• Sprejetost zakona v javnosti
• Upoštevanje zakona
• Prisotnost kajenja (procentualno)
• Procent novih kadilcev in tistih, ki kaditi prenehajo
• Prodaja tobaka
• Prodaja nikotinskih nadomestkov

Spremljanje učinkovitosti zakona naj se planira in začne dovolj časa pred uvedbo nekadilskega zakona.

Priporočilo: Učinkovitost nekadilskega zakona naj bo spremljana z uporabo čim več indikatorjev, kot so izpostavljenost ETS, zdravje kadilcev in nekadilcev, prisotnost kajenja, prodaja tobaka in podobno.

XII. PRIHODNOST

Upanje za uvedbo nekadilskih zakonov po Evropi obstaja. Do danes je kar nekaj držav članic takšne zakone že uspešno uvedlo in število takšnih držav bo zelo verjetno hitro naraslo, saj so se s podpisom FCTC skoraj vse države zaobljubile, da bodo uvedle prepoved kajenja na vseh javnih in delavnih mestih. Poleg tega se EU zavzema za okolje brez tobačnega dima po celi Evropi ter s tem pritiska na države članice, ki so pri sprejemanju nekadilskega zakona še v ozadju.

Do konca prejšnjega stoletja je ta zakonodaja napredovala zelo počasi, zdaj pa se javnost čedalje bolj zaveda zdravstvenih tveganj izpostavljenosti tobačnemu dimu, pravici do od tobaka čistega zraka in pomembnosti ter učinkovitosti nekadilskega zakona, zato situacija zaenkrat napreduje precej hitro. Na primeru Škotske je razvidno, da se lahko v državi od praktično popolnoma neomejenega kajenja na javnih in delovnih mestih v enem samem koraku preide na popolno prepoved. V Nemčiji se uvaja učinkovite prepovedi kajenja na javnih mestih in v gostinskih sektorjih; še tri leta nazaj na realizacijo tega večina sploh ne bi pomislila.

Kljub temu, da med različnimi evropskimi državami obstajajo kulturne razlike, vendar izkušnje kažejo, da se v vseh državah srečujejo z zelo podobnimi težavami pri uvedbi nekadilskega zakona. V skladu s tem se tudi rešitve za razreševanje teh problemov od države do države bistveno ne razlikujejo in zato je medsebojno sodelovanje, deljenje izkušenj in znanja med državami članicami ključnega pomena za uvedbo nekadilskih zakonov ter dosego našega skupnega cilja: da bomo Evropejci uživali od tobaka čist zrak vsaj na vseh javnih in delovnih mestih.

Literatura:

• ENSP Strategy for Tobacco Control: Key data recommendations for future activities on: Second-hand Smoke, Friedrich Wiebel, Giovanni Invernizzi
• CAREX/Finish Institute of Occupational Health: Occupational Exposure to Carcinogens in the European Union in 1990-93 (1998)

Napisala: Mojca Bizjak, 17.11.2007

Nazaj